Če misliš, da se kriminalke začnejo s skrivnimi dokumenti, sumljivimi ljudmi ali dragimi avtomobili, se motiš. Moja se je začela popolnoma nedolžno: v pekarni.
Tako je. V pekarni sem gledala tiste žemlje, kot bi kupovala diamantni prstan. Zlate. Mehke. Rahlo hrustljave na robu. Moje srce je bilo pripravljeno na romanco. Prodajalka mi jih lepo da v vrečko in reče:
“Najboljše so še malo tople!”
Takrat sem vedela, da je to usoda.
V dvigalu jih držim kot nekdo, ki je pravkar rodil. Komaj čakam, da jih namažem z maslom, mogoče marmelado, morda s solzami olajšanja po napornem dnevu. Predstavljam si tisto prvo grizljanje, kot da se pripravlja poroka med mano in kruhom. Tudi obljubila sem si zvestobo. Jaz njim, oni meni.
Potem pa … tema. Točno pri vratih. Nekaj me je zmotilo. Nekaj je tiho šumelo ob strani. Nekaj s smrčkom. Počasi pogledam v vrečko. In vidim: v njej ni nič.
Moja romanca je izginila. Kot zmenek, ki ti ne odgovori nazaj.
Najprej sem izgovorila samo: “Ne.” Potem še enkrat, bolj panično: “NE.”
Odložim vrečko, kot da se je pravkar razkrila država X datoteka. In potem ga vidim…
Boni.
Napol belgijski ovčar, napol mafijski šef. Stoji sredi hodnika. V gobcu ima tri žemlje, dve pa čudežno “parkirani” pod njegovim prednjim tačkam. Njegove oči? Nedolžne. Kot da bi ravno prejel zakrament. Njegov rep? Vrti se s hitrostjo Wi-Fi signala, ko loviš brezplačno mrežo v trgovskem centru.
Jaz pa tam: razočarana žrtev. On pa tam: krušni gangster.
Potem pride njegov lastnik, sosed. Izgleda, kot da že 20 dni ni spal. Mogoče tudi ni. Mogoče Boni ponoči izvaja operacije kraje bureka v kioskih. Ne vem. Sosed samo zavzdihne:
“Joj… spet. Ima obsesijo z kruhom.”
To ni obsesija. To je resna kriminalna dejavnost.
Reče mi:
“Bom plačal, a imate račun?”
Račun?! Kaj naj jaz zdaj dam davkariji?
“Ukradeno 6× žemlja, vrednost: čustvena škoda?”
Sosed poskusi vzeti žemlje iz Bonijevega gobca. On pa naredi grmmmmpf! Zvok, kot da brani družinsko dediščino. Kot da so te žemlje pripravljene po starem receptu njegovih prednikov.
In potem nastopi najlepši del:
Tiste žemlje, ki jih je Boni že “pogrel” s svojo slino, mi sosed nežno ponudi nazaj. Kot darilo. Kot izmenjavo.
Jaz: “Ne, hvala. Zadržite.”
Sosed: “Ampak… so tople.”
Ja, TO ma verjetno zdaj 37 stopinj.
Na koncu sem domov odšla brez žemelj, brez dostojanstva, a z novo izkušnjo. In danes sem sprejela odločitev. Ne bom več kupila 6 žemelj. Kupila bom 12.
Šest zase, šest za “davek Boniju”. Ker v tej soseski očitno velja zakon:
če imaš kruh, plačaš mafiji.
In veste kaj? Ko sem ga danes srečala v hodniku, me je samo pogledal. Tisti pogled “Danes še nisi plačala, punči.”
Če Sherlock Holmes kdaj potrebuje pomoč… naj pride k meni v bloki. Tukaj imamo kriminalne žemlje in psa, ki bi bil odličen v vlogi “pod krinko”.