Čakala sem v lekarni, ker sem imela navaden prehlad, ampak v moji glavi je to izgledalo kot resna medicinska drama. Izbirala sem med čaji, kapljicami in sirupi, kot da se odločam o zahtevni finančni investiciji.
V vrsti pred menoj stoji mamica z dečkom. Star kakšnih pet let. Tisti tip otroka, ki ima oči kot kamere in možgane kot detektor resnice. Opazuje svet. Opazuje mene. Že čutim, da me skenira. Malo mi je neprijetno, ampak sem si mislila:
“Ah, mogoče mu je všeč moja frizura.”
(Sama pri sebi sem vedela, da zgledam kot raztrgana krtača.)
Deček me še naprej gleda. Ne premakne pogleda. Ne trzne. Samo analizira. Potem pa nenadoma na ves glas reče:
“Mami, zakaj ta teta kupuje zdravila? A je stara?”
Celotna lekarna utihne. Mamica se zdrzne. Jaz se v trenutku približam dvema možnostma: smetniku ali sončnemu zahodu.
Mamica poskuša rešiti situacijo:
“Ne, ne, ona je mlada.”
Otrok jo pogleda, dvigne obrv, ujame še en moj kašelj in šepne:
“Lagaš.”
Potem se obrne k meni in reče:
“Če si stara, to ni nič hudega. Moj dedek je tudi star, pa še vedno jedo sladoled.”
Zraven tega mi pokaže palec gor. Kot motivacijski govornik.
Jaz komaj ne izbruhnem v smeh. Blagajnarka pa doda:
“Sladoled res pomaga pri vseh starostnih težavah.”
Celotna lekarna se začne smejati.
Na koncu sem kupila sirup, čaj in… sladoled v trgovini. Da podprem “zdravljenje starosti”, kot je svetoval mali doktor brez diplome.