Ko sem se odločila, da bom po treh letih samskega življenja šla končno na zmenek, sem bila prepričana, da bo to nekaj romantičnega. Rože, pričakujoči pogledi, glasba v ozadju, mogoče kozarec vina. Ne pa… no, počakaj.
Zmenek sva imela v prijetni mali pizzeriji. Bila sem živčna, on pa je bil videti sproščen, kot da mu je to peti zmenek ta teden. Jaz sem poskušala delovati prefinjeno, zato sem se pretvarjala, da jem počasi, kot princesa. V resnici pa sem samo poskušala ne ugrizniti vase.
Ko pride natakar, si on naroči margarito. Jaz pa, ker sem si želela impresije, naročim extra pekočo pico s feferoni, čeprav že pri milem ajvarju jočem kot na pogrebu.
On me pogleda:
“Pekoče rada?”
Jaz samozavestno:
“Obožujem.”
Moje črevesje: ne, prosim.
Pica pride. On grizlja svojo margarito, kot da je žvečilni gumi. Jaz pa… jaz sem se borila za življenje. Prvi ugriz. Ogenj. Drugi ugriz. Pekel. Tretji ugriz… solze. Ampak ne solze ljubezni. To so bile solze z osebnim sporočilom: zakaj si to naredila?!
On vpraša:
“A si okej?”
Jaz med požari v grlu:
“Ja, samo… zelo čustvena sem.”
On se zasmeji, misleč, da sem simpatična. Jaz znotraj umiram kot feniks, ki NOČE vstati iz pepela.
Potem pa nastopi trenutek, ko pekoča paprika doseže stopnjo ekstremnega atomske moči. Moj obraz postane vijoličen. Ne rdeč. VIJOLIČEN. Začnem sopsti kot stari sesalnik. Natakar panično prinese mleko, jogurt, kruh, vse, kar bi lahko rešilo moje organe.
On pa reče:
“Ne pij mleka, pekočo ublaži limona.”
In mi ponudi limono. LIMONO.
Tako je, medtem ko mi gori duša, mi on daje citruse, kot da sem riba na žaru.
Potem se zgodi: stojim, ker imam občutek, da bom padla. Naredim korak proti stranišču. In… se zbudim. Na tleh. V pizzeriji. Nad menoj natakar in moj zmenek. Nekdo kriči: “Kličite reševalce!”
KO SEM PRIŠLA K SEBI… ležim na stolu zunaj pizzerije. V roki držim jogurt. On me boža po rami, jaz pa razmišljam: to je moj najslabši Netflix rom-com.
Še isti večer dobim SMS:
“Upam, da se vidiš še kdaj. Naj naslednjič jaz izberem jed.”
Odpišem:
“Ja. Prosim. Izberi kruh.”