Eno obdobje sem se odločila, da bom postala “oseba, ki zna kuhati”. Ne profesionalno, ampak vsaj toliko, da ne rabim naročati hrane trikrat na teden. Torej, čas je bil za juho. Ampak ne navadno juho. Gurmansko juho, kot sem si rekla. Ne znam gurmansko kuhati, ampak imam gurmanske sanje. In optimizem je nevaren.
Na spletu sem našla recept za “kremno zelenjavno juho”. Slika je bila čudovita: mehka, pastelno rumenkasta, elegantna, kot juha iz luksuznega hotela. Moj cilj: kopirati to mojstrovino. Rezultat… počakaj.
Začnem rezati zelenjavo: krompir, korenje, por, bučko. Počutim se kot chef. Potem jih dam v lonec. Zalijem z vodo. Kuham. Kuham še malo. Kuham predolgo. Po eni uri moje zelenjave ni več. Lonec pa je postal blatni spomin na prejšnje življenje.
Zdaj je bil čas za mešalnik. Previdno sem zmiksala. Nastala je masa. Ne juha. MASA. Gosta kot lepilo. Bolj gosta kot pasta za ploščice. Če bi jo obrnila s kozarcem na glavo, bi verjetno stala pokonci. Bila bi dobra izolacija za zimo.
Dodala sem vodo. Mleka. Še vode. Vseh 37 začimb iz omarice. Nič ni pomagalo. Moja “juha” je postala bolj čudna. Čim več tekočine sem dodala, tem bolj je kazalo, da ustvarjam nekaj, kar ni hrana, ampak kemijski poskus.
Pripeljem jo na mizo. Sama sebi rečem:
“Morda je okus dobra vsaj.”
Je bila? Ne. Imela je okus po… mehkem krompirju s priokusom razočaranja.
Poleg pa sem dala kruh. Kruh sem potopila vanjo. Kruh je ostal pokonci. Stal je v juhi. V NAVADNI JUHI! To ni bila juha. To je bil gradbeni material.
Mama pride mimo, pogleda testo, vidi kruh, ki stoji kot kip v zgoščeni masi in reče:
“Si kuhala ali vlivala estrih?”
Od tam naprej sem juho poimenovala “Beton juha 2023” in sem jo zvrnila v smeti. Ampak zanimivo… še tam se je držala skupaj kot Lego kocka. Bi jo lahko prodajala kot izolacijski produkt. Ampak ne kot hrano.