Nekaj let nazaj sem imela navado, da grem “samo po eno stvar v trgovino”, potem pa iz nje pridem z vrečko velikosti kamp prikolice. Tisti dan sem šla res samo po kruh. Ampak jasno, da sem končala pri kosmičih, detergentih in akciji “3 za 2”, ker nisem človek, sem žrtev popustov.
Med tem, ko tlačim v voziček šampon, ki ga ne potrebujem, ker imam doma še tri, se mi zdi, da me ljudje čudno gledajo. Ampak sem si mislila:
“Naj me gledajo. Mogoče jim je všeč moja jakna.”
Moja jakna je bila roza. Z medvedki. Čisto mogoče je bilo, da jih zanima. Sem posebna. Sem modna. Sem… tako sem mislila.
Nadaljujem po trgovini. En gospod me obide, pa se nenavadno nasmehne. Ženska pri kruhu se komaj zadrži resnosti. Otroci se hihitajo. In jaz? Ponovno: “Mogoče sem preprosto čudovita.”
Potem pa pride mama z vozičkom, ustavi pri meni, se nasmehne in reče:
“Gospodična… imate nekaj… za vami.”
Obrnem se. In tam je. 2 metra toaletnega papirja, prilepljenega na MOJO jakno. Vsak moj korak v trgovini je bil kot pot v kopalnici. Kot princesa s tančico. Ampak iz WC papirja.
In ne samo to. Toaletni papir ni bil navaden toaletni papir. Ne. Bil je tisti luksuzni, z vzorčki rožic. Lep, razkošen, “samo za posebne priložnosti”. Jaz pa sem ga vlekla po trgovini kot rdečo preprogo. Le da ni bila rdeča. Bila je bela. Za… posebne potrebe.
Ko sem ga opazila, sem se začela nervozno smejati. Mama mi ga odlepi. Jaz se zahvalim. Začnem hoditi naprej… in naenkrat iz mene uide stavek, ki je očitno moj obrambni mehanizem:
“To je bila promocija. Dan’s delam za papir.”
To sem izgovorila. Na glas. Zdaj so se smijali še tisti, ki prej niso.
Odšla sem do blagajne. Kupila kruh, ki sem ga prišla kupit. In oddivjala. Pa še tam sem bila prepričana, da me spremlja… duh papirja.