Moja družina ima vsak december tradicijo: pečemo piškote. Cel kup piškotov. Gore piškotov. Toliko, da bi lahko legalno odprli pekarno in imeli zalogo do poletja. Pekli smo linške, vanilijeve rogljičke, medenjake, kokosove kupčke… vse. Jaz nisem ravno mojster peke, ampak sodelovala sem, ker sem želela “kvaliteten družinski čas”. In ker sem hotela pojest vsaj polovico.
Nekega leta pa se je zgodilo nekaj… temnega. Nekaj, kar ti ostane v duši. Nekaj, o čemer nikoli ni bilo govora. Do danes.
Mama mi dodeli nalogo:
“Ti pripravi testo za linške piškote.”
Jaz sem se počutila pomembno. Zaupajo mi misijo. Vzamem recept. Zamesim. Vse gre po planu. Potem pride trenutek, ko moram testo dati v hladilnik za pol ure, da se “odmori” in zgosti.
Jaz ga dam v hladilnik. Poskrbim za drugo testo. Vrnemo se čez pol ure. Odprta vrata hladilnika. Testa NI. PANIČNI MOMENT. Mama kriči:
“Kje je testo?!”
Brat gleda, kot da sem ga skrila v žep. Oče stoji ob strani kot detektiv.
Vsi mislijo, da sem ga pozabila nekje drugje. Pregledamo pult, predale, celo smeti. Ni ga. Testo je preprosto IZGINILO. Mama skoraj kliče policijo. (Šalim se. Mislim.)
Prinesemo drugo testo, vsi užaljeni, ker “bo manj piškotov”. Jaz se opravičujem, saj ne vem, kam je šlo. Oče si misli, da sem ga pojedla. Brat verjetno tudi. Vsi so bili razočarani.
Naslednje jutro se zbudim, grem v kuhinjo, odprem hladilnik in… tam. Zgornja polica, desni kot.
Testo. Nedotaknjeno. Nepoškodovano. Hladilo se je celo noč kot VIP gost.
Takrat sem dojela: ko sem ga dala v hladilnik, sem ga narinila čisto v ozadje, za posodo z vloženimi kumaricami. Nisem ga izgubila. Samo potisnila sem ga v temo. V… kumarni bunker.
Kaj sem naredila?
Nič. Nisem povedala. Vzeli smo to kot “čudežno najdbo”. Mama je rekla:
“Bog nam je poslal dodatno testo.”
Jaz sem kimala.
“Kaj pa vem, čudeži se dogajajo.”
Do danes nikoli nihče ni izvedel, da “čudež linškega testa” ni bil dar neba. Bil je dar moje površnosti.
In še danes vsak december mama pove:
“Ne pozabite, testu morate zaupati… kot takrat, ko se je samo od sebe vrnilo.”
Jaz samo gledam v steno in grizem piškot z okusom krivde.