Letela sem prvič po dolgem času. Bila sem navdušena, urejena, pripravljena. Na sebi sem imela “potovalni outfit”: športne hlače, udobne superge, jopico za hlad v letalu in tisti samozavestni izraz človeka, ki ima občutek, da je svet njegov. Letališče sem osvojila. Vsaj mislila sem, da sem ga.
Po varnostnem pregledu sem se počutila kot šef. Premagala sem vrstico, stres, izvlekla sem prenosnik, nisem imela prepovedanih tekočin in nisem pozabila dokumentov. Mislila sem, da sem v formi. Potem pa — udar usode.
Na tablo se izpiše: Let zamujen 2 uri.
Potem 3 ure.
Potem 5 ur.
Do takrat sem se že zbližala s klopjo, na kateri sem sedela. Bila sva par.
Zraven mene je sedel gospod, ki je 4-krat zapored pojedel sendvič s tuno in si med pavzo grizel nohte. Vse je dišalo po tragediji, ribah in bakterijah.
Končno, po 8 urah čakanja, začnejo klicati boarding. Ljudje vstanejo kot čreda, jaz pa zagledam svojo torbo, ki je bila ves čas zraven mene. Vzamem jo, jo lepo pripnem na kovček, se v vrsti počasi premikam proti letalu…
… ko me neka gospa z glasom, ki bi lahko ukazoval vojski, prime za ramo:
“To NI VAŠ kovček.”
Jaz: “Prosim?”
Ona: “To NI vaš.”
Jaz pogledam. Ona pogleda. Kovček pogleda tudi sebe, ker je očitno pametnejši od mene. Na kovčku ni moje oznake. Nisem ga priznala. Nikoli ga nisem videla. V bistvu je bil podoben mojemu kovčku… samo da je bil večji, temnejši in imel polomljeno kolo. Torej nič podoben, če pomislim zdaj.
Ugotovim — ob sebi sem imela svojega. ON je bil 2 metra stran. Sam. Zavrnjen. Čakal na mene kot razočarana nevesta. 8 ur sem objemala tuj kovček. Tuj tuš-gel. Tuje gate. Tuj svet.
Vsi gledajo, jaz se opravičujem gospe, ki morda nikoli več ne bo zaupala človeštvu. Odmaknem roke od njenega kovčka, kot da vračam ukradeno umetnino. Potem pridem do svojega in rečem:
“Tudi ti si lahko malo bolj izrazit.”
Vrstica se premakne. Ljudje se smejejo. Nekdo reče: “Vsaj nisi poskušala vzeti tudi moža.”
To je bil šef tuninega sendviča. Pogledam ga. Ne govorim. Ampak mislim: Nikoli tega ne bi naredila. Vonj je premočan.