Na obisk k prijateljici sem prišla prvič. Njen dom je bil lep, urejen, minimalističen, vse v bež tonih. Takšne ljudi vedno spoštujem, ker jaz imam v stanovanju vsaj sedem različnih barv, če ne štejem posodic za kavo.
Prijateljica reče:
“Postrezi si z vodo, kar sama.”
Vidim kozarec na pultu. Lep, tanek, visok, blesketajoč. Izgleda malo preveč eleganten za navadno vodo, ampak okej, mogoče je ženska samo classy.
Vlijem si vodo, vzamem kozarec, sedem na kavč in jo lepo vprašam:
“Kje si kupila te kozarce? Ful so lepi!”
Ona se začne smejati:
“To ni kozarec… to je VAZA.”
Trenutek tišine.
Jaz držim vazo. Polno vode. In pijem ven. Kot da sem roža. Kot da sem tulipan, ki je lačen hidracije.
Ona v smehu:
“Bi ti dala še lilijo?”
Jaz: “Ne, hvala, mislim, da sem že… cvetela.”
Najhuje? Vaza je imela… nalepko cene še na dnu. 32 €. Počutila sem se, kot da pijem iz muzejske eksponatne posode.
In kakšen kozarec sem potem dobila? Navaden. Ikea. 1 €.
Kot da sem prešla iz kraljevskega kristala v plastiko v treh minutah.